Vas Doudou

Zaradi nemirov, ki so se pričeli v Burkini februarja letos, je turizem močno upadel. Pogovori s turističnimi vodiči, hotelskimi delavci in prodajalci (včasih se zdi, da v Burkini skoraj vsak nekaj prodaja), se pogosto pričnejo z: »Letos je res slaba sezona, nič ni turizma, nobenih turistov, nič ne moremo prodati«. In nato dodajo: »Zaradi informacij, ki jih Evropejci berejo v časopisih, se ne upajo priti v Burkino. Ampak a vidiš, saj je čisto mirno!«.

A v vasi Doudou, ki se nahaja120 kmseverno od Ouagadougouja in ki sva jo z Hervejem obiskala pretekli vikend, se nad turističnim obiskom niso pritoževali. »Imeli smo malce manj turistov kot v letu 2010«, pravita vaščan, ki ob obisku turistov prevzameta vlogo turističnega vodiča, »vendar pričakujemo v juliju in oktobru še nekaj turističnih skupin«.

Turistični center v vasi Doudou, kjer lahko prenoči do 20 turistov.

Vas Doudou je ena izmed štirih vasi v Burkina Fasu, ki sodeluje s francosko organizacijo Tourisme et Developpement Solidaire (Turizem in solidarni razvoj). Gre za projekt t.i. »vasi dobrodošlice« (village d’accueil), kjer se turisti učijo vaških obrti, pomagajo na polju (čeprav si ne predstavljam kako, saj je čez dan neznosno vroče), se udeležujejo vaških dogodkov, dobiček od turizma pa se preko vaškega sveta za razvoj (CVD – Comite Villageois de Developpement) namenja razvoju vaške infrastrukture. Vodiča ponosno pokažeta, kaj vse so v vasi z denarjem že zgradili: prenočišče za učitelje, pumpe za vodo, razred za šolo (vas ima tri šole, ena poteka izključno v lokalnem jeziku leli, druga je dvojezična v leli in francoščini, tretja je krščanska šola), popravili so ceste itd. Turisti v vasi pogosto ostanejo več dni zato je organizacija TDS zgradila turistični center v katerem le-ti prenočujejo, jedo in počivajo v senci košatih dreves.

Mnogo žensk v vasi se ukvarja z lončarstvom. S to dejavnostjo se lahko ukvarjajo le poročene ženske.

Turizem je dodatna in ne poglavitna dejavnost Doudouja. Vaščani živijo od kmetijstva in rokodelskih obrti (lončarstvo, izdelava košar, stolov), dobiček od turizma se vlaga striktno v razvoj vasi. To vasi omogoča neodvisnost od turistične sezone in števila turistov. Najina vodiča sta govorila zelo pozitivno o turistični aktivnosti vasi a kljub temu je vprašanje, kako tovrstno dejavnost spremljajo vaščani. Ali jim je v breme? So turistov veseli?Se med vaščani in turisti vzpostavi kakšen stik ali gre bolj za turistično opazovanje vaškega življenja? Z Hervejem sva v vasi ostala premalo časa, da bi ugotovila. Sprehod v vasi vseeno daje prijeten občutek….

Jutro v Doudouju je nekaj posebnega. Ob 6h zjutraj zaslišiš prve bobne. Toda ali so res bobni? Ritem je enakomeren, počasen, meditativen. Ob sprehodu po vasi ugotoviš, da to niso bobni, temveč ženske v velikem možnarju tolčejo riž in pripravljajo moko. Tako nadaljujejo vse do opoldneva. Ob istem času se moški že odpravljajo na polje saj sonce še ni tako močno. Okoli 11. ure se ženske s pridelki odpeljejo v sosednjo vas, kjer je v nedeljo dan tržnice, mnogo pa se jih odpravi k maši. V vasi so tako protestanti kot muslimani in animisti. Medreligijski dialog v Burkini je nekaj, kar bi se lahko tudi mi naučili.

Ob popoldnevu zapustiva vas in vodiča naju na motorčku, najbolj pogostem prevoznem sredstvu v Burkini, odpeljeta v mesto Koudougou, kjer počakava na avtobus. V mestu, ki slovi po svojem uporniškem duhu in nepokorljivosti, so še vidni znaki februarskih protestov, ki so vzklili po tem, ko so vojaki mladega fanta pretepli do smrti (uradno je fant umrl zaradi meningitisa). Tekom protesta so prebivalci mesta namreč sežgali mestno hišo in razbili kar nekaj državnih institucij. Mestna hiša, razbita in požgana, opozarja, da uporniški duh v državi ni popolnoma mrtev.

| Komentiraj

Črni bombaž

Preteklo sredo smo se odpravili v Francoski kulturni center Henri Matisse v Bobo Dioulassu na ogled filma Noir Cotton (Črni bombaž). Film, ki sta ga posnela dva mlada Francoza, pripoveduje zgodbo bombaža v Burkina Fasu in kritično spremlja trenutno uvajanje gensko spremenjenega bombaža v državi, za katerim stoji zloglasna korporacija Monsanto. Predstavitev je potekala v okviru fakultetnega združenja (katerega ime sem žal pozabila), ki uporablja film kot pedagoško sredstvo in v ta namen enkrat na mesec organizira tovrstne večere. Namen je študente preko filma spodbuditi k kritičnemu razmišljanju. In kritični so bili. Tako do odnosa države do proizvajalcev bombaža, do upravljanja z bombažem v državi kot do GSO.

Filmu je sledila razprava, na kateri je spregovoril predstavnik največje državne bombažne združbe Sofitex. Pridružiti bi se mu morala predstavnika združenja proizvajalcev bombaža UNPCB in nevladne švicarske organizacije Helvetas (ki je leta 2004 v Burkina Fasu pričela z gojenjem ekološkega bombaža), vendar se zaradi različnih pritiskov (neuradno, uradno pa zaradi časa) okrogle mize nista udeležila.

Burkina Faso je odvisna od proizvodnje bombaža.

Bombaž je trenutno ena izmed mnogih »vročih« tem v državi. Večina proizvajalcev je že več tednov, zaradi nizkih cen po katerih država odkupuje bombaž, na »štrajku«. Kdor poskuša bombaž posaditi, mu ga ostali proizvajalci uničijo. Trenutni moto je: nihče ne sme gojiti bombaža dokler država ne pristane na določene pogoje. Pogoje, ki bodo proizvajalcem omogočili dostojno življenje, saj je od njih pravzaprav odvisna državna ekonomija. Burkina Faso je namreč ena izmed večjih svetovnih proizvajalk bombaža in državni proračun je od izvoza te surovine popolnoma odvisen. Kolikšno korist imajo od tega prebivalci Burkine je seveda drugo vprašanje.

Tovrstno odvisnost od bombaža so pod vprašaj postavili mnogi študentje, izpostavljeno pa je bilo tudi vprašanje prehranske samooskrbnosti, ki je zaradi intenzivnega gojenja bombaža praktično ni več. »Mislim, da bi morali celotno proizvodnjo bombaža ukiniti ali pa drastično zmanjšati«, je drzno predlagal eden izmed študentov.

A najbolj pereča je bil razprava okoli GSO. Medtem ko je predstavnik Sofitexa vneto zagovarjal prednosti tovrstne tehnologije in proizvodnje, so praktično vsi študentje do uvajanja GSO bombaža izrazili dvom in ostro nastopili proti. Kot so povedali, jih skrbi tako vpliv GSO na okolje kot tudi odvisnost države in proizvajalcev od multinacionalke in ZDA. Znano namreč je, da Monsanto svoja semena in tehnologijo zagrizeno ščiti z zakoni intelektualne lastnine, kar pomeni, da nihče ne semen ne tehnologije ne sme uporabiti brez njihove vednosti in plačila. In ker morate semena GSO vsako leto kupiti, saj jih ne morete ponovno uporabiti, je izredno vmesno vprašanje, kdo tu profitira?

Ali bodo polja ekološko pridelanega bombaža zaradi uvajanja GSO v Burkina Fasu izginila?

Predstavnik Sofitexa je poudaril, da se projekta niso lotili »kar tako« temveč je INERA, državna raziskovalna agencija, več let izvajala raziskave o vplivih GS bombaža na zdravje in na okolje. Vsekakor razveseljiva novica, vendar pa si človek ne more pomagati, da ne bi podvomil o sami raziskavi, ko izve, da sta leta 2008 INERA in Monsanto podpisala pogodbo o sodelovanju. Ni preverjeno, ali je Monsanto plačal raziskavo o gojenju GSO bombaža, a tovrstna informacija vsekakor spodbudi razmislek o verodostojnosti raziskave.

Predstavitev se je zaradi stiske s časom zaključila še preden je razprava doživela svoj konec. Javnost je bila razgreta,študentje polni konstruktivne kritike in idej. Čeprav situacija o bombažu v Burkina Fasu ni rožnata, kot tudi ne smer v katero se država giblje (odvisnost od izvoza, pomanjkanje prehranske samooskrbnosti, premoč GSO nad biološko pridelavo in seveda nemiri v državi itd) so študentje kljub temu zbudili upanje v drugačno, lepšo,  prihodnost. Morda pa? Nekoč?

Mogoče. Vsekakor je treba verjeti, da družbene spremembe so mogoče, saj brez verjetja le te ne morejo obstajati. Danes kar naprej poslušamo, da so družbene spremembe mit in da sanj o boljši prihodnosti ni več. A osebno mislim, da kdor ne sanja, je mrtev. Vsak dan se namreč prične s sanjami. Le pomislite, kako začnete svoj dan. Sanje so, samo spomniti se jih je treba. Ja, res je, za to pa je včasih potreben trud.

 

| 2 komentarja

Ponovno v Boboju

Prijetno je bilo prileteti v Ouagadougou ob 5h zjutraj. Kljub utrujenosti po dolgem letu preko Pariza in Cassablance, je pogled na zbujajoče mesto pognal energijo po telesu. Ulice so bile še prazne, od časa do časa je mimo pripeljal kolesar ali motorist, pričelo se je daniti. Čeprav se življenje v Burkini začne zgodaj, je bilo ob tej uri še vse zaprto in tiho. Zato sem se odločila, da se podam v Pension Sarah, kjer sva z Gajo prespali lansko leto. Tam sem se ob zgodnji jutranji uri sestala s prijateljem Hozonom in se po zajtrku in prijetnem jutranjem klepetu ob 10. uri podala v Bobo. Nadaljujte z branjem

| 4 komentarji

Dnevni utrinki in priblizevanje odhoda

V sredo sem dozivela prvi ‘monsunski’ dez. Ceprav Burkina nima monsunskega podnebja, me je dez spomnil na televizijske posnetke pravega monsunskega naliva. Nisem vedela, da lahko toliko vode naenkrat pade z neba. Bobo je bil v trenutku prazen. Se pred kratkim zivahne ulice, polne prodajalcev in prodajalk, so ostale brez zive duse. Nekatere ceste so postale deroce reke. Blatna cesta pred centrom Kafulija je bila neprehodna. Dvoriscce Kafulija se je – zaradi zamasenih odtokov, ki smo jih v nalivu odmasili z zadnjim koncem metle – napolnilo z vodo, ki je na nekaterih mestih segala do kolen. Po eni uri je dez ponehal in ulice so postale velikanske gore blata. Nadaljujte z branjem

| 2 komentarja

Belo zlato Burkina Fasa

Naceloma nihce od nas ne hodi gol po svetu. Se sicer najdejo tudi taksni (v Bobo-ju vsaj eden, ki se po mestu sprehaja v svoji rojstni obleki), a taksna obnasanja so redko druzbeno sprejmljiva. Zaradi druzbenih norm in pa hladnih temperatur vsak dan v letu torej nase damo taksno ali drugacno obleko, pri tem pa le malokdo ve, kje je bila obleka sesita, kdo jo je sesil ter pod kaksnimi pogoji. Nedolgo nazaj sem si ogledala dokumentarni film China Blue o kitajskih delavkah v tovarni kavbojk in ob taksnih zgodbah se mi zdi, da bi tako kot gospod v Boboju odvrgla vso obleko in hodila gola. A na sreco se najdejo tudi druge alternative, pravicna trgovina je vsekakor ena – ceprav ne edina (in nihce tudi ne trdi da je popolna) – izmed njih (npr trgovina 3 muhe prodaja stvilne ‘pravicne’ obleke, tudi kavbojke).

In ce gremo se dlje: ali kdo ve povedati kaj o surovinah, iz katerega so nase obleke narejene, kot npr o bombazu? Kdo ga je vzgajal in kje in na kaksen nacin? Mnogim se taksna vprasanja niti ne zdijo pomembna in trdijo, da zivljenja drugih niso njihova skrb. Tudi prav (ceprav danes ze dobro vemo, da goli individualizem pelje le se v propad), a vendar so zgodbe veliko bolj povezane; kot si mislimo: ko proizvajalec bombaza vneto sprica s pesticidi, kemikalije ob pridelavi v bombazne niti in nato v blago ne izginejo in tako potrosniki veselo nosimo obleke prepojene s kemikalijami, ob tem pa se zacudeno sprasujemo o nasih novih koznih izpuscajih in alergijah (za vec informacij o bombazu, pesticidih in ekoloski pridelavi priporocam ogled filma “100 % cotton”).

Polje ekoloskega in 'pravicnega' bombaza na JZ Burkina Fasa.

No, pa da pojasnim tale malce daljsi uvod v zgodbo bombaza. Burkina Faso je namrec ena vecjih svetovnih proizvajalk bombaza, v Zahodni Afriki se – glede na letino – bori za prvo mesto z Malijem. A visoki proizvodnji navkljub ji ameriske subvencije ameriskim proizvajalcem bombaza (subvencije segajo glede na razlicne podatke med 2 – 4 milijardi USD) onemogocajo konkurencnost na svetovnem trgu (subvencije vecinokrat niso namenjene malim kmetom temvec veleposestnikom). Svetovna cena bombaza naj bi bila ze od leta 2003 v nenhnem padcu, nekateri pravijo, da ni bila tako nizka ze od leta 1930. Cene pa niso le stevilke, saj so od njih odvisna zivljenja samih proizvajalcev.

Obiranje plevela na plantazi ekoloskega bombaza v vasi Labala.

Leta 2004 je Burkina Faso pricela s proizvodnjo ekoloskega bombaza, ki ga prodajajo po pravilih pravicne trgovine. To pomeni, da pri gojenju upostevajo okoljske kriterije, poleg tega pa so zaradi pravil pravicne trgovine manj odvisni od cen svtovnega trga. Pretekli petek (1. julij) sem obiskala proizvajlace ekoloskega in pravicnega bombaza v okolici Banfore, ki se nahaja priblizno 100 km izven Boboja. Namen obiska je bil dvojen: v program odgovornega turizma, ki ga oblikujemo, zelimo vkljuciti obisk plantaze bombaza, preko katerega se lahko turisti bolje seznanijo s situacijo bombaza v Burkina Fasu ter z zivljenji samih proizvajalcev. Poleg tega pa bomo priceli tkati blago iz ekoloskega in pravicnega bombaza, saj stremimo k temu, da bo celoten proces izdelave – od surovine do koncenga izdelka okolju in cloveku prijazen.

Gilles Bessin, mlad agronom, ki v imenu organizacije UNPCB (Union Nationale des Producteurs de Coton du Burkina Faso – Narodno zdruzenje proizvajalcev bombaza v Burkina Fasu) svetuje 5 skupinam proizvajalcev ekolskega in pravicnega bombaza v okolici Banfore (naceloma ima vsaka vas svojo skupino, stevilo proizvajalcev pa je odvisno od vasi, stevilo se giblje med 10 in 20, med njimi pa je tudi mnogo zensk), si je celo sobotno popoldne rezerviral za obisk proizvajalcev.

Skupina proizvajalcev ekoloskega in pravicnega bombaza Wapignan v vasi Labala.

Obiskala sva skupino Wapignan v vasi Labala, kjer sva se srecala s predsednikom skupine Signon Sibiri-jem ter s stevilnimi proizvajalci. “Za proizvodnjo ekoloskega bombaza smo se odlocili, ker s tem pripomoremp k ohranjanju okolja, hkrati pa poskrbimo za svoje zdravje in zdravje potrosnikov”, na moje vprasanje odgovori Sibiri. “Medtem, ko matere obdelujejo polje, se otroci lahko igrajo na zemlji, ne da bi se bale za njihovo zdravje.” Gilles doda, da se je s proizvodnjo ekoloskega bombaza zmanjsalo tudi stevilo bolezni, ki nacelom nastopijo s skropljenjem, ki tukaj poteka brez kakrsnekoli zascitne opreme. Poleg tega prodaja bombaza po pravilih pravicne trgovine (cena ekoloskega in pravicnega bombaza je skoraj dvakrat visja kot cena navadnega bombaza) proizvajalcem omogoca, da si zagotovijo osnovne potrebe za zivljenje.

Predsednik skupine proizvajalcev Wapignan g. Signon Sibiri.

A vendar se ob tem pojavaljajo stevilni problemi. Ker gre predvsem za t.i. majhne kmete in s tem manjse obdelovalne povrsine, je tezko zagotoviti ustrezno razadaljo od ostalih, ne-ekoloskih obdelovalnih povrsin. Hkrati je vzgoja bolj zahtevna in obcutljiva, poleg tega pa zaradi majhnosti obdelovalne povrsine ne zmorejo pridelati velikih kolicin. Z vstopom GSO (gensko spremenjenih organizmov) bombaza na burkinski trg, za katerim stoji razvpita multinacionalka Monsanto, le-ta s podporo vecjih plantaz izpodriva vzgojo ekoloskega in pravicnega bombaza. Gilles, ceprav trdno in zvesto stoji za svojim delom, ki z vzgojo ekoloskega sezama in karitejevega masla presega vzgojo bombaza, ni prevec optimisticen. “Skrbi me, da bo GSO bombaz scasoma izpodrinil ekoloski bombaz, saj ima vecjo drzavno podporo, za katerim stojijo izredno mocna in bogata multinacionalna podjteja.” Ceprav pridelovalci v obmocju Banfore trenutno prodajo ves svoj ekoloski in pravicni bombaz ameriskemu podjetju spodnjega perila Vicotira’s secret, niso prepricani, kaksna bo njihova prihodnost.

Domes de Fabedogou.

Planateze bombaza pa se v okolici Banfore prepletajo s prekrasnimi naravnimi znamenitostmi in vsak, ki se znajde v tistem obmocju, ne sme zamuditi slapov Karfiguela, Domes de Fabedougou in jezera Tengrela, kjer sem prvic v zivljenju videla nilske konje.

Nilski konji v jezeru Tengrela.

Jezero Tengrela ob soncnem zahodu.

| 1 komentar

Volja naredi pot

Uf, natrpan urnik zadnjih dni ni pustil casa za pisanje. Cas tudi tukaj hitro tece, ceprav obstaja pregovor, da imamo v Evropi ure, v Afriki pa cas. No, sicer pa verjetno pregovor bolj cilja na evropsko hitrost zivljenja in na naglico, s katero se nam mudi ziveti. Te naglice prav nic ne pogresam. Prav prijetno je biti v okolju, kjer – ceprav veliko ljudi zelo veliko dela – ni nenhnega vzdihovanja “Oh kako se mi mudi” in pa “Joj, ti sploh ne ves koliko dela imam”. Ampak priznam, ko je clovek stran od doma je lahko biti kriticen, hkrati pa biti bolj pomirjen v novem okolju, tudi ce se je tam znasel zaradi dela.

V soboto je Burkino po 5 tednih zapustila Gaja (ce slucajno bere blog tudi kdo, ki nas osebno ne pozna, kar srcno upam, si lahko vec o nas na kratko preberete v oddelku O blogu). Ceprav se bova kmalu videli, se je bilo tezko posloviti, saj sva v 5 tednih vzpostavili enkraten delovni ritem, hkrati pa tudi skupaj odkrivali lepote Boboja in Burkine ter razpravljali o svetu kakrsen je, kakrsen bi moral biti in kaj lahko naredimo, da do tja pridemo. Obe sva pac mnenja, da kjer je volja je tudi pot, ceprav nihce ne trdi, da le-ta ni trnova.

Matej s Kafulijevo tkalko Angele pri njej doma.

A se pred odhodom Gaje v Slovenijo nas je v Kafuliju obiskal predstavnik Sektorja za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoc iz Ministrstva za zunanje zadeve RS Matej Kramberger. Ker se je zaradi sluzbenih obveznosti ravno mudil v glavnem mestu Burkine Ouagadougu, so se na ministrstvu odlocili, da izkoristijo priloznost in pridejo pogledat projekte, ki so jih podprli v preteklih letih.

Tkalka Adiara uci Mateja tkanja.

Že v letu 2008 in 2009 je ministrstvo sofinanciralo projekte slovenskih organizacij Humanitasa in Umanotere – Slovenske fundacije za trajnostni razvoj, ki sta skupaj s Kafulijem usposobili 20 zensk za tkanje ter nadgrajevali podrocje pravicne trgovine. V dveh dneh je Matej skupaj s predstavniki Kafulija (predsednikom Seydoujem, lokalnim koordinatorjem Hervejem, tkalko Aidara in knjiznicarjem Sidikijem), mene kot predstavnico Humanitasa in Gajo kot predstavnicoUmanotere obiskal proizvajalce in proizvjalke Kafulijeve pravične trgovine: od proizvajalcev bronastih in lesenih izdelkov do izdelovalca ogrlic, ter seveda tkalk, ki so mu razložile proces tkanja, v katerem se je preizkusil tudi sam. Ogledal si je tudi prostore Kafulije ter knjižnico, seznanjen pa je bil tudi z drugimi dejavnostmi Kafulija in Humanitasa, kot je botrstvo ter področje odgovornega turizma, ki se odpira z letošnjim projektom.

Kumi, t.i. tradicionalna vas Burkina Fasa, ki se nahaja 20 km od Boboja.

Seveda pa smo Matejev obisk izkoristili tudi za turisticno dejavnost, se posebej v duhu letosnjega projekta, in skupaj obiskali vas Kumi, o kateri govorijo kot o tradicionalni burkinski vasi. Kumi se nehaja priblizno 20 km iz Boboja in je poln animisticne simbolike ter obredov.

Vaski starosta in vir ustne zgodovine Kumija.

Po vasi nas je vodil vaski starosta, vir ustne zgodovine Kumija in okolice. Ze kot otrok se je pogovarjal s svojimi dedki in babicami o preteklosti, o zivljenju v vasi in o zgodovini okolja, v katerem je odrascal. Letos se je odlocil, da svoje znanje o Kumiju tudi zapise.

Ob vodstvu po vasi je zgodovino Kumija prepletal s svojo lastno zgodbo. Zgodbe pokristjanjevanja so se prepletale z njegovim solanjem, obisk rojstne hise pa z nekdanjim in sedanjim nacinom zivljenja v vasi.

Obredni totemi.

Z velikim katoliskim krizem okoli vratu je vneto pripovedoval o animisticnih obredih in ceprav ima pomembno vlogo v 75 let starem katoliskem semeniscu, ki se nahaja poleg vasi, me je se vedno pogledal s kanckom nezaupanja, ko sem v roke vzela totem in se mi hudomusno nasmehnil: “Uf, jaz se se nikoli v zivljenju nisem upal tega dotakniti. ”

Obredni oltar poln perja, dediscina ritualnega zrtvovanja.

Skoraj na vsakem ovinku vasi smo lahko zagledali ritualni oltar, ki je zaradi obilice perja jasno govoril o pogostem ritualnem zrtvovanju (od perutnine do svinj in psov), ob izhodu vasi pa smo se sprehodili poleg dveh velikih katoliskih crkva. Hecno, ampak vsa ta zmes verovanj in regliji ne deluje prav nic nenavadno.

Aisa, izdelovalka zapestnic.

V petek sva z Gajo animisticne obrede in t.i. tradicionalne vasi pustili za seboj ter skocili v glavno mesto Ouagadougu, ki je z 1,5 milijona zame malce preveliko in prehrupno, a se vedno vredno ogleda. V mestu sva se srecali s Kafulijevo t.i. dislocirano proizvajalko (edina, ki se nahaja izven Boboja), ki se je od mame naucila izdelovati zanimive zapestnice in skupaj smo poklepetali o njenem delu ter sodelovanju s Kafulijem. Po Gajinem odhodu in po nekaj sestankih z razlicnimi organizacijami, sem se v torek odpravila nazaj domov. No, oziroma v Bobo. Ampak saj clovek ima lahko vec domov, mar ne?

| Komentiraj

Batik, calebas, mango…in se vedno nogomet

Tudi cetrti teden v Boboju je bil kar precej pisan. Zaceli smo ga z obiskom Thiama, ki izdeluje mnogo razlicnih umetniskih izdelkov, od ogrlic in basina (poseben nacin barvanja na blago) do batika, ki naju je se posebej ocaral. Namrec tako tehnika kot motivi so narejeni z veliko mero kreativnosti in izpopolnjenosti. Tehnika batika temelji na vosku; na posebno, bolj gosto blago nanesemo prvo barvo. Nato narisemo motiv, kjer vse barve, ki zelimo, da ostanejo v prvi barvi, fiksiramo z voskom. Nato pomocimo v drugo barvo, ponovno fiksiramo zelene predele in tako naprej. Po vseh slojih in seveda koncanem motivu vse skupaj ponocimo v krop, ki vosek stopi, ostane pa barvno platno z raznoraznimi ilustracijami, predvsem “s podobami iz zivljenja v Burkini”, kot pravi Thiam, ko ga vprasava, kaj je tisto, ki ga pri kreacijah najbolj inspirira. Nadaljujte z branjem

| 1 komentar